-
1 razdediniti
лишить (лишать) наследства -
2 abdicate
['æbdikeit]1) (to leave or give up the position and authority of a king or queen: The king abdicated (the throne) in favour of his son.) odreči se prestolu2) (to leave or give up (responsibility, power etc): He abdicated all responsibility for the work to his elder son.) prepustiti•* * *[aebdikeit]transitive verb & intransitive verb(to) odreči se, odpovedati se, abdicirati; juridically razdediniti; zahvaliti se -
3 cut off
1) (to interrupt or break a telephone connection: I was cut off in the middle of the telephone call.) prekiniti2) (to separate: They were cut off from the rest of the army.) odrezati3) (to stop or prevent delivery of: They've cut off our supplies of coal.) prekiniti* * *transitive verb odrezati, odsekati; pretrgati, prekiniti; uničiti, iztrebiti, usmrtitislang to be cut off — umreti -
4 disentail
[dísintéil]transitive verbjuridically razdediniti -
5 disinherit
[dísinhérit]transitive verbrazdediniti -
6 shilling
['ʃiliŋ]1) (in Britain until 1971, a coin worth one-twentieth of `1.) šiling2) (in certain East African countries, a coin worth 100 cents.) šiling* * *[šíliŋ]nounšiling (l/20 funta)to cut s.o. off with a shilling — razdediniti koga, zapustiti dediščino drugim, ne zakonitemu dedičuto pay 20 shillings in the pound — svoje dolgove ipd. v celoti plačatito take the King's (Queen's) shilling history vstopiti v vojaško službo (kot poklicen vojak)
См. также в других словарях:
razdedíniti — im dov. (í ȋ) odvzeti pravico do dedovanja: oče ga je razdedinil; pren., knjiž. zavzemal se je za ljudi, ki jih je življenje razdedinilo razdedínjen a o: razdedinjena hči … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razdedíčiti — im in razdédičiti im dov. (í ȋ; ẹ̑) zastar. razdediniti: razdedičiti hčer … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razdedínjenje — a s (ȋ) glagolnik od razdediniti: razdedinjenje sina; to je bil vzrok za razdedinjenje ♦ jur. delno, popolno razdedinjenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zavréči — vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku to a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
