Перевод: со всех языков на словенский

со словенского на все языки

lobanja

См. также в других словарях:

  • lobánja — e ž (á) 1. okostje glave: na vrhu hrbtenice je lobanja; kosti lobanje / človeška, pasja, ptičja lobanja ♦ antr. dolgoglava lobanja // del tega okostja, v katerem so možgani: pri padcu mu je počila lobanja; zgornja čeljustnica se tesno zraste z… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • brahikefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav, okrogloglav: brahikefalni tip človeka / brahikefalna lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dolgoglàv — in dolgogláv áva o [u̯g] prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo: dolgoglav človek / dolgoglava lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dolihokefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo, dolgoglav: dolihokefalni tip človeka / dolihokefalna lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kóst — í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kratkoglàv — in kratkogláv áva o prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo: kratkoglav človek / kratkoglava lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • lobánjast — a o prid. (á) redko 1. podoben lobanji: lobanjasta gomila 2. pri katerem je lobanja zelo izrazita: ptiček z neporaslo, lobanjasto glavico …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mikrokefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima drobno, majhno glavo, drobnoglav: mikrokefalni tip človeka / mikrokefalna lobanja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mrtváški — a o prid. (á) nav. ekspr. mrliški: obraz mu je postajal mrtvaški; imel je že mrtvaško polt / mrtvaški duh duh po mrliču, svečah in rožah / mrtvaški oder oder, na katerem leži mrlič do pogreba; mrtvaški pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ogródje — a s (ọ̑) 1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje; leseno, železno ogrodje; ogrodje strehe; ogrodje vozila; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje // navadno s… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • okroglína — e ž (í) 1. okrogel, zaobljen del česa: okroglina vesla se je prelomila / z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino / mehke okrogline obline ♦ obrt. rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez // kar je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Поделиться ссылкой на выделенное

Прямая ссылка:
Нажмите правой клавишей мыши и выберите «Копировать ссылку»