-
1 face-value
• nominalna vrednost -
2 facevalue
• nominalna vrednost -
3 face value
• nominalna vredn.; nominalna vredno; nominalna vrednost -
4 nominal range of use
• nominalna vrednost upotrebe -
5 denomination
• apoen; ime; imenovanje; jedinice za meru; moneta; naimenovanje; naziv; naziv crkve; naziv sekte; naziv vere; nominalna vrednost; nominalna vrednost novčanice; označavanje; vera; veroispovest; vrednost novca -
6 par
• ista vrednost; jednak zamenik; jednaka; jednaka vrednost; jednakost; nominalna vrednost; normalan; pari; paritet; propisan-o; ravnopravan zamenik; redovna vrednos; redovno stanje; temeljna vra vrednos; temeljna vrednost -
7 nominal value
• nominal. vrednos; nominalna vredno; nominalna vrednost -
8 rating
• bodovanje; čin; granična vrednost; grdnja; karanje; kategorija; klasa; klasa brodova; nazivna; nivo; nominalna vrednost; ocenjivanje; oporezivanje; poreska stopa; procena; psovanje; rang; rangiranje; razred; snaga motora; stepen; veličati; vrsta službe -
9 ratinn
• domašaj aparata; karakteristika; nazivni podaci proizvoda; nominala; nominalna vrednost; procena graničnih mogućnosti m; proizvodnost
См. также в других словарях:
vrédnost — i ž (ẹ) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nominálen — lna o prid. (ȃ) 1. publ. ki je kaj samo glede na pravno, uradno stanje: nominalni in idejni avtor; ostal je le še nominalni šef države / nominalna in stvarna enakopravnost / aktivni in nominalni člani 2. lingv. nanašajoč se na samostalniške in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
polnovréden — dna o [u̯n] prid. (ẹ ẹ̄) publ. ki ima vse pričakovane pozitivne lastnosti, značilnosti: iz te šole je izšlo veliko polnovrednih delavcev / to je polnovreden dokaz za njegove poštene namene zadosten, prepričljiv; šah se mu je zdel polnovredna… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
snóven — vna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na snov: snovni svet; snovne spremembe / snovne lastnosti / raziskati snovne vire romana; snovna razporeditev govora ◊ fin. snovni denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika