-
1 navdušen
enthusiastic, excited -
2 navdušen nad
См. также в других словарях:
navdúšiti — im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pregorèč — éča e prid. (ȅ ẹ) ekspr. 1. preveč goreč, navdušen: pregoreč zagovornik kake teorije / pregoreče besede 2. zelo goreč, navdušen: bil je njen pregoreč občudovalec pregoréče prisl.: pregoreče ljubiti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
agitátor — ja m (ȃ) kdor agitira: agitatorji so nabirali glasove za volitve; politični, volilni agitator; bil je navdušen agitator za zadrugo ◊ teh. priprava za mešanje tekočin ali gostih snovi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
alpiníst — a m (ȋ) kdor se ukvarja z alpinistiko: biti navdušen alpinist; visokogorski, zimski alpinist … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bonapartíst — a m (ȋ) pristaš bonapartizma: sprva je bil republikanec, nato navdušen bonapartist … Slovar slovenskega knjižnega jezika
číkar — ja m (ȋ) 1. kdor žveči tobak: kadilci in čikarji; navdušen čikar; kašlja in pljuva kot čikar // pog. kdor veliko kadi: to je hud čikar 2. žarg. učenec z negativnimi ocenami: pred konferenco bodo vprašani še vsi čikarji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čitálničar — ja m (ȃ) član društva čitalnica: čitalničarji so nastopili z igro in petjem; navdušen čitalničar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ditirámbičen — čna o prid. (á) knjiž. navdušen, zanosen: ditirambično pismo / ditirambična radost in vznesenost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
eksaltíran — a o prid. (ȋ) knjiž. zanesen, navdušen, razvnet: eksaltiran ples; eksaltiran slavospev ljubezni; ljudje z eksaltirano domišljijo / eksaltirana ženska čustveno prenapeta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
élativ — a m (ẹ̑) lingv. oblika, ki izraža zelo veliko mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova: kadar je za kaj navdušen, rad uporablja elative … Slovar slovenskega knjižnega jezika
elemènt — ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika