-
1 world
s 1. svijet, zemlja; svemir 2. bitak, život na zemlji, sve što postoji, životinjski svijt; svi ljudi, ljudski život, ljudski odnosi, svjetovni, ovozemaljski duh 3. prosječno (obično) ljudsko društvo, zajednica ljudi, javni život; javnost 4. društveni sloj, društvena klasa 5. svijet pojedinca, okolina, duhovni vidokrug 6. veliko mnoštvo, množina, golem broj, prostranstvo / the # to come = budući život; the lower # = pakao; zemlja; Prince of this # = đavo; # without end = od stolječa do stoljeća; nothing in the # = ništa na svijetu, baš ništa; for all the # like = upravo kao; citizen of the # = svjetski čovvjek, kozmopolit; the wise old # = dobri stari običaji, dobro staro iskustvo; man of the # = iskusan čovjek; all the # and his wife = svi od reda, svikoliki, sav otmjeni, elegantni svijet; [sl] to the # potpuno, sasvim; to begin the # = ući u život; # s away fromm = vrlo udaljen; # s = vrlo mnogo; to carry the # before one = imati sreće (uspjeha) u svijetu; a # of = vrlo mnogo, mnoštvo; not for # s = ni za što na svijetu; all over the # = po cijelom svijetu; to be on top of the # = sjajno se osjećati, biti u sedmom nebu* * *
avet
svemir
svijet
svjetski
zemlja
život
См. также в других словарях:
velíko — prisl. (í) 1. izraža veliko količino ali mero a) s samostalnikom: imeti veliko drv; zemlja z veliko dušika; zbralo se je veliko ljudi; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo želim vam veliko, ekspr. veliko veliko sreče / … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sréča — e ž (ẹ) 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvézda — e ž (ẹ) 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kázati — tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prelíti — líjem dov. (í) 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico // narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako // prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z … Slovar slovenskega knjižnega jezika
péti — pôjem nedov., pój pójte tudi pôj pôjte; pél (ẹ ó) 1. oblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: dolgo v noč sta še pela; zibala je otroka in mu pela; glasno, veselo, žalostno peti; poje kot slavček zelo lepo / peti od sreče, veselja; peti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
smejáti se — sméjem se tudi ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ, í, ẹ) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sólza — e tudi é [u̯z] ž (ọ) 1. kapljica slane, prozorne tekočine, ki se izloča v očesni votlini v večji količini zlasti a) ob veliki čustveni prizadetosti, žalosti, telesni bolečini: iz očesa ji je kanila solza; solze tečejo, ekspr. se usujejo po… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žárek — rka m (ȃ) 1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žaréti — ím nedov. (ẹ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
črepínja — e ž (í) 1. košček razbite lončene, steklene posode: urezati se s črepinjo; steklene črepinje; črepinje krožnika / ekspr. šipa se je razletela na tisoč črepinj veliko koscev / kozarci so bili takoj v črepinjah razbiti; denarja ima kot črepinj zelo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
